Relacijska terapija v samo središče postavlja odnos. V odnosu se rodimo, v odnosih se razvijamo in rastemo.

Zat0 je potreba po varnem in sočutnem odnosu, kjer se počutimo dobro, slišano, razumljeno, kjer smo lahko kar smo (z vsem tem, kar čutimo, mislimo in doživljamo), močno vpisana v naš živčni sistem. Če takih odnosov nimamo oz. jih ne znamo ustvariti, v sebi začutimo stisko. Sprašujemo se, kaj delamo narobe, da ne gre, kaj bi morali še narediti. Ob tem se pojavljajo občutki žalosti, jeza, obup, krivda, lahko tudi sram, saj nam ne uspeva. Pojavljajo se čutenja, ki se nam v notranjosti prebujajo in nimamo moči, da bi jih spremenili, saj le ta usmerjajo naša dejanja, reakcije in naše odzive.

 

Relacijski družinski terapevti izhajamo iz spoznanj, da so posameznikova trenutna čutenja, doživljanja, vedenja in mišljenja rezultat odnosov, iz katerih izhaja - predvsem zgodnjih izkušenj ter relacij s pomembnimi drugimi (torej družino). Verjamemo, da se oblika navezanosti iz primarnih odnosov, skupaj s čustvenim vzdušjem, ponavlja v kasnejših odnosih, zlasti intimnih.

​McGoldrickova pravi: "Več ko vemo o svoji družini, več lahko izvemo o sebi in večjo svobodo imamo, da izberemo, kako želimo živeti". In potem še, da tudi najbolj boleče izkušnje iz družine; kot so npr. alkoholizem, nasilje, postanejo del naše identitete. Razumevanje, kaj je vodilo k takemu vedenju, nam lahko pomaga razumeti temnejše plati naše osebnosti. »Kdor se ne more spominjati svoje preteklosti, jo je prisiljen stalno ponavljati«.

 

Relacijska družinska terapija (RDT) je model, ki ga je razvil prof. dddr. Christian Gostečnik. Izhaja iz predpostavke, da je človek kot relacijsko/odnosno bitje zaznamovan z vzorci odnosov ter čustvenimi vzdušji družine, iz katere izhaja. Takšne odnose in vzdušja, čeprav so nefunkcionalni, a tako zelo varni in domači, nato vse življenje nezavedno išče in poustvarja, z namenom, da bi jih enkrat končno razrešil.

RDT model vključuje tudi telesne ter psihične komponente posameznika in družine, v kateri je posameznik odraščal. Upošteva spoznanja teorije navezanosti (Bowlby), spoznanja relacijske teorije (Bowlby, Kohut, Fairbairn, Winnicott, itd.), sistemsko teorijo (Haley, Minuchin, itd.) na čutenja in na telo usmerjeni teoriji (Johnson) ter teorijo o medgeneracijskih prenosih.

​

Relacijska terapija prinaša posameznikom, parom in družinam številne koristi: izboljša komunikacijo - pomaga graditi odprt, spoštljiv dialog brez obtoževanja, poglobljeno razumevanje sebe in drugih - spodbuja zavedanje o lastnih čustvih in reakcijah ter empatijo do bližnjih, reševanje konfliktov - uči, kako se soočati konstruktivno in brez napadalnosti in umika, krepitev čustvene povezanosti in intime - obnavlja občutek bližine in varnosti v odnosu, razumevanje in preoblikovanje starih vzorcev - razkriva nezavedne dinamike, ki izvirajo iz preteklih izkušenj, podpora v kriznih obdobjih - nudi oporo ob dogodkih, kot so izgube, nezvestoba, prelomnice, večja čustvena stabilnost - omogoča bolje upravljanje z intenzivnimi občutki, kot so jeza, sram, strah, zavrnenost,...

​

v procesu RDT terapevt posamezniku, paru ali družini omogoča sočuten, varen in zaupljiv prostor, kjer lahko postopoma začutijo in razumejo, iz kakšnih odnosov prihajajo ter vpliv preteklih odnosov/izkušenj na sedanje življenje. Cilj terapije je, da se boleči, neustrezni in manjkajoči vzorci, izhajajoč iz preteklih odnosov, prepoznajo, predelajo, čustveno osmislijo - in na tak način preoblikujejo ter s tem omogočijo kakovostno in čustveno polno življenje do sebe in drugih. Za takšno spremembo pa je ključno, da se že v samem terapevtskem odnosu vzpostavi vzdušje varnosti in sprejetosti. Kajti prav sočuten in varen odnos zdravi odnos - in postane temelj za ustvarjanje bolj povezanih, zdravih in izpolnjujočih odnosov v vsakdanjem življenju.